Achtung!!!

Jurodivyj na Rusi — nečto osobennoe i zagadočnoe, brezglivo otvergaemoe ili s religioznym žarom počitaemoe. Mnogie razgovory i stati malo čto objasnjajut, i tolko knigi I. G. Pryžova dajut nam predstavlenie o tom, čto takoe jurodivye, i čto takoe niščie, i čto takoe klikuši: ego svedenija — iz ličnych vpečatlenij: on sam oblëkalsja v rubišče i chodil v tolpe kalik perechožich po monastyrjam; on obščalsja v kabakach i nočležkach s ubogimi i niščenstvujuščimi, on naveščal v moskovskom bezumnom dome znamenitogo Ivana Jakovleviča, ljuboe slovečko kotorogo sčitalos proročestvom... Očerki I. G. Pryžova (1827–1885), napisannye bolee sta let nazad, i segodnja čitajutsja s bolšim interesom, v nich predstavleno to, bez čego Rossija — ne Rossija: pobiroši, providoši, ubogie Christa radi, pustosvjaty, dury i duraki, sumasšedšie, žuliki, proroki — krasa cerkovnaja, klikuši, ikotnicy, christova bratija i molcy za russkuju veru i russkij mir.