Achtung!!!

Seriju knig pisatelja i kinoscenarista («Soljaris», «Raba ljubvi») Fridricha Gorenštejna v izdatelstve «Azbuka» prodolžaet tom bogoiskatelskich veščej «Psalom», polučivšij nazvanie po vošedšemu v ego sostav romanu. «Čitaja roman Fridricha Gorenštejna „Psalom“, ispytyvaeš čuvstvo pogruženija — vitok za vitkom — v osoboe, zatjagivajuščee prostranstvo. V voronku, odnim slovom. I zatjagivaet čitatelja Gorenštejn tuda, kuda na samom dele ni popast, ni vybratsja bez pomošči avtora nevozmožno, — vnutr biblejskogo preobraženija krovotočaščej istorii XX veka. „Da, šumno i suetlivo na zemle, — govoritsja v načale knigi. — No čem vyše k nebu, tem vse bolee stichaet šum, i čem bliže k Gospodu, tem menee žalko ljudej. Vot počemu Gospod, čtob požalet čeloveka, šlet na zemlju svoich poslancev“. Poslanec po imeni Dan — skvoznoj geroj romana Gorenštejna. Dan, Dan Jakovlevič, podrostok, junoša, mužčina, starik, emu že dano avtorom — vpolne polemičeski — i imja Antichrist, — žaleet ljudej. No — i otvečaet kaznju za pričinennoe nevinnym zlo. Kstati, Antichrist u Gorenštejna — otnjud ne vrag Christa, ne tot Antichrist, kotorym „balujutsja mistiki-modernisty“ (vspomnim načalo veka), nazyvajuščie ego Tvorcom i stavjaščie Demona vyše Boga, — Antichrist u Gorenštejna „vmeste s Bratom svoim delaet Bože“, pomoščnik Christa, tolko s drugoj storony... „Psalom“ — kniga-svidetelstvo, kniga-poėma i kniga-pamjat. Perečityvaja roman, ja podumala i o tom, čto avtor ne stilizuet, a derzaet sorevnovatsja s knigoj knig — s Bibliej. Čitajte — i sudite sami». (Natalja Ivanova)